Sindrom mrtve zadnjice
V lanskem letu sem se dobil povabilo iz strani Tedx organizacije v Novem mestu, da bi me želeli imeti na odru, kjer bi predstavil idejo vredno širjenja. Spomnim se nekaj let nazaj, ko sem razmišljal o tem, da bi enkrat v prihodnosti želel biti del Tedx dogodka in bi se želel preizkusiti kot govornik, ki želi podajati dobre in uporabne ideje.
Seveda sem brez obotavljanja rekel, da me sodelovanje zanima. In tu se je vse začelo.
Prvi korak v smeri realizacije govora je bil, kaj dejansko bi želel deliti. Idej, ki so se mi prepletale po glavi je bilo veliko. Precej težak korak je bil, kaj dejansko želim dati naprej. Za pravo idejo, da sem jo začutil, da je res prava sem porabil precej časa. Še preden sem prišel do nje, sem bil že malce obupan, ker nisem vedel o čem naj govorim.
Pomislim sem in se vprašal – sem atlet, športnik, kaj je tisto, kar me je zaznamovalo, me rešilo? Pomislim…..
Tako pride na dan ideja, zakaj pa ne bi govoril o mišicah, kako pomembne so, zakaj jih potrebujemo in kaj se zgodi, če jih nimamo. Ok, sem že bližje ideji. Samo katera mišica je tista, ki je za res pomembna? Razmišljam dalje? Jezik, trup, noge? Ne, vse to je pomembno. A ena od bolj pomembnih mišic je zadnjica, zadnja plat, rit ali kakorkoli ji že pravimo.
Tako je ideja dobila svoj začetni zagon. Potrebno jo je bilo razčleniti in ji dati rdečo nit. Omejitev TEDx govora je, da v čim krajšem času (imaš na voljo od 5 do 15 minut) poveš idejo, na zanimiv, razumljiv in uporaben način.
Mislil sem si, to seveda ni težko. 15 minut govoriti. A sem se seveda vštel. Bilo je težko, predvsem vsa priprava okoli ideje, pisanje ideje, treniranje govora pred ogledalom, zunaj v naravi, pred prijatelji. Za 15 minuti govor sem porabil več kot 6 mesecev priprav. Dnevno pisanje, iskanje informacij, pisanje, treniranje govora, snemanje samega sebe.
Počasi se približuje dan nastopa. Bil je 13 december 2019. Teden dni pred tem, smo imeli še zadnji testni nastop. Pripeljem se v Novo mesto. Samozavesten, odločen, da povem in delil idejo v katero 100% verjamem, da je odlična in predvsem drugačna od mnogih. Pridem na oder, vdihnem in začnem. Vse je potekalo, kot mora. Retorika, drža, nasmeh, opazovanje, takrat še navideznih gostov. Bila je samo komisija, ki me je ocenjevala. Zaključim z govorom in komisija pravi, odlično! Oddahnil sem si. Predzadnja stopnička je narejena. Čaka me samo še zadnji nastop, finalni nastop. Nastop pred množico ljudi, ki pričakujejo, da bodo slišali uporabne ideje.
Pride dan petek, 13 december. Pripeljem se v Novo mesto. Moj nastop je bil predzadnji od skupno 6ih. Pričnemo z dogodkom. Prvi nastop, drugi nastop. Poslušam, v sebi ponavljam besede. Se umirjam, diham, ohranjam fokus. Še malo pa bom na odru. Zadnja minuta preden stopim na oder. Edina misel je bila, Gašper znaš, veš kaj povedati in kako povedati. Najbolj me je bilo stran prvega stavka. Da ga ne pozabim.
Pridem gor in začnem, s prvim stavkom.
Takole, kot mi danes sveti ta reflektor v glavo, se spomnim približno 20,25 let nazaj……
Oddahnem se, se postavim v pokončno držo in nadaljujem. Kajti vem, da bom govor opravil z odliko. In sem ga, poslušalci so bili navdušeni. Vmes mi jih je uspelo nekajkrat nasmejati, jih sprostiti. Pridem do zaključka govora. Gledalci ploskajo. V sebi pomislim. Ponosen sem na to, da je treba verjeti vase in je potrebno delati v smeri, da drugim pomagaš postajati boljši.
Na poti domov je snežilo. Imel sem čas razmišljati. Tisti občutek, dober občutek, ki ga vsi poznamo, ko je za nami težja naloga. Se povsem razbremeni in postane lahkoten. In verjamem, da so takšni občutki vredni in jih je treba iskati in jim slediti. Četudi je pred teboj težka naloga. Ne pozabi. Opraviš jo lahko z odliko. Le če se odločiš in deluješ samozavestno, pogumno in odločno.
Spodnji del je besedilo govora, ki sem ga delil na TEDx dogodku.
Takole, ko mi danes sveti ta reflektor v glavo, se spomnim približno 20, 25 let nazaj dneva, sončnega dneva, ko si rečem na smučišču: grem še ta zadnjo furo. Zapren pancerje, preverim, če je vse ok, grem v desen ovinek, dobivam hitrost, grem v levega… Pa saj veste, kako je, ponavadi navadno eden bolj heca… kot ta drugi. Mene levi. Grem v levega, pa naredim desnega, še enkrat v levo in samo bum, au. Mine nekaj časa, kar precej časa, ko se zbudim v bolnici. Pride doktor do mene, pa mi pravi: mali, imel si res srečo. Pa pri sebi pomislim, čaki, čaki, kaj je bilo? Imel si res srečo, zato, ker bi lahko ostal hrom, mi pravi. Tvoje mišice so te zavarovale pred tem. Sam pri sebi pa si rečem, še dobro, da sem tak terminator in hkrati, še dobro, da jih imam, da so mi rešile rit.
V vseh teh letih se je nabralo, če dobro pomislim, več kot 20.000 tekmovalnih in ne tekmovalnih športnih aktivnosti. V vseh teh letih sem se naučil predvsem to, da na eni strani poznamo dobro gibanje, na drugi strani poznamo slabo gibanje. In bistvena razlika med dobrim in slabim gibanjem je to, da znamo uporabljati svoje mišice.
Si predstavljate, ko nas piči komar, recimo tukaj zadaj. Verjetno se ne bomo šli praskati takole (pokaže z roko), ampak bomo dali roko sem in se bomo probali popraskati na ta način. Kaj sploh hočem s tem povedati? Da se učimo boljšega gibanja. In če želimo naše mišice boljše razumeti, moramo vsaj malo razumeti, kakšna je njihova glavna naloga.
Glavna vloga mišic je, da so kot elastika.
Mišice se napenjajo in se sproščajo. Z napenjanjem in sproščanjem se proizvaja sila. Če naše telo ne bi imelo mišic, bi se zgodilo, kaj? Ne bi se mogli gibati, ne bi mogli delovati, itd. Poznamo manjše mišične skupine, večje mišične skupine, neke so bolj površinske, nekatere so namenjene bolj za stabilizacijo. Ene mišice so namenjene za večje moči , druge za manjše. Ene mišice se nahajajo spredaj, druge mišice se nahajajo zadaj. In predvsem glavni problem pa je to, da tiste mišice, ki se nahajajo na naši zadnji strani, govorim o naši celotni zadnji verigi mišic, jih tudi težje kontroliramo. Težje jih čutimo. Zakaj? Ker jih ne vidimo.
In na naši zadnji strani se res nahaja ena zelo pomembna, bi si upal trditi, ena izmed najmočnejših mišic na telesu, kateri posvečamo premalo pozornosti. In na telesu imamo okoli 639 mišic. Danes bom uporabljal dve. Eno že uporabljam, to je moj jezik, da me seveda slišite in hkrati razumete, o drugi pa bi si upal trditi, da v vseh teh 20.000 treningov sem se naučil to, da če ne pazim na njo, pa če ne vem, zakaj je toliko pomembna, dejansko, se delovanje gibalnega telesnega sistema začne rušiti. In tako pač je. O kateri govorim? O naši zadnji plati, recimo ji zadnja plat, zadnjica, kakorkoli že, zadnja plat je res zelo pomembna.
In če ne vprašaš, je odgovor po navadi vedno ne. Sem seveda želel spraševati mimoidoče, kaj si mislijo o zadnji plati. In dobil sem, sicer malo več, ampak dva zelo, zelo zanimiva odgovora. Eden izmed najbolj je bil na strani moške populacije, zadnja plat je namenjena zakaj, ne zato, da sedimo na njej, kot sem jo dobil od ženske populacije (odgovor), ampak da je lepa zadnjica. Seveda se s tem strinjam, je lepota tudi pomemben faktor, ampak na drugi strani, od ženske populacije sem pa dobil (odgovor), da sedimo na zadnji plati. In pri sebi sem si rekel, Gašper, zdaj pa je čas, da nekaj spremenim, ker to pa ni kul.
Ne moremo razumeti samo to, da je lepa, pa da je na drugi strani naša zadnjica samo za to, da se “poknemo” na njej. Vi uživate na njej, ona pa trpi. Tako pač je.
In naša zadnja plat je tole (pokaže na platno). Verjetno vsi poznamo, kaj tole je. Bom se malo bolj po domače izrazil, štrbunk wc. Zame je lahko to mučilna naprava, na drugi strani zdravstven pripomoček. In marsikdo med nami, ki tukaj sedi, se zaveda, če ga vidimo na nekem javnem wc-ju, se ponavadi tudi če nas tišči na veliko ali malo potrebo tišči, rečemo, ma saj me že nehalo, bom šel raje drugače, ker se ti pač ne da.
Ampak bistvena razlika pa je ta, kako mi gremo na ta wc. Imamo več načinov. Imamo pasivnega na eni strani in na drugi strani aktivnega. Pasivnega vsi poznamo. Ko nas tišči, gremo na wc, se usedemo, vzamemo telefon ali pa mogoče še kaj drugega beremo, uživamo in naredimo to veliko potrebo, Ne rabimo kaj veliko domišljije. Pri takem (aktivni) pa rabiš malo domišljije. Si predstavljate dva načina. Če bi na takšnem wc-ju šel takole opraviti veliko potrebo. Prvi problem bi bil, kaj? Da ne bi zadel luknje spodaj. Drugi problem bi bil, da tukaj zadnjica ne opravi svojega dela. Torej moram malo razmisliti. In ta drugi del je najbolj pomemben zato, da se naučim pogovarjat s svojo zadnjico, ki je temu tudi namenjena.
In če se hočem dobro postavit na ta wc, recimo, ker sem moški, se bom postavil v ta položaj in bom pač naredil to svojo potrebo, kakršna to že je. Če bi bila punca, bi se postavil takole in bi počepnil in bi naredil ok, sem že in vstal.
Ok, in če mi dovolite, bi zdaj želel zaslišati svojo zadnjico. Zakaj zaslišati? Zato ker bi vama rada povedala, kako in kje mi ona še lahko pomaga.
Draga moja zadnjica, kaj ti lahko meni mogoče poveš, kje ti lahko vse meni pomagaš?
Gašper, prva stvar, ki ti jo bom mogla zdaj povedati, je to, poglej, če boš sedel na meni, ti ne bom nič povedala. Moraš najprej vstati, potem ti bom pa začela govoriti, zakaj vse sem še pomembna.
Ok, kul, sem že vstal. Prva stvar, pri kateri mi ona pomaga, je pri moji telesni drži. Kajti, če danes jaz svoje zadnjice ne bi uporabljal, bi moj govor izgledal nekako takole (se prepogne). In ker jo imam, mi seveda pomaga pri tem, da mi ohranja dobro telesno držo. Zakaj?
Gravitacija je sila, ki nas potiska proti tlom. In ker se zadnjica nahaja na naši zadnji strani, je ona tista, ki se upira naši gravitaciji, torej nas ravna. In ker se sam pri sebi zavedam pomembnosti zadnjice, lahko imam zaradi nje boljšo telesno držo. Ampak, če se mi pa včasih ne bo dalo za njo skrbeti, pa bom rekel, saj ni pomembna, pa bom dal tisočim drugim stvarem prednost, bo pa problem ta, da se bo moja zadnjica začela temu pritoževati, medenica mi bo šla nazaj, prsni koš se bo odprl, probleme bom lahko imel v ledvenem delu. Ker bi še veliko sedel, bom imel probleme še v ramenskem obroču, glava bi mi padla naprej in potem bom seštel nekaj deset let in bom rekel: gospod zdravnik, dajte mi eno tableto.
In to je v bistvu problem naše zadnjice, ker se ne zavedamo, kako pomembna je. Ampak, na drugi strani, ker je sta zadnjica in hoja medsebojno povezana, mi ona pomaga tudi pri hoji.
In kaj sploh hoja je? Dostikrat ljudje ne razumejo, kaj hoja je. Hoja je enonožno gibanje. To pomeni, da preko stojne noge, ki prihaja na tla, prenašamo celo težo telesa. In če zadnjica, vsaj pri meni, deluje dobro, pomeni to, da mi stabilizira medenico. Če je medenica stabilna, (pokaže) si predstavljate tukaj eno rdečo točko, pa drugo rdečo točko, je poanta teh rdečih točk predvsem ta, da sta si ves čas ravni. Če je zadnjica šibka? Kot en zelo dober primer šibke zadnjice, če dvignem nogo, en stran medenice padem dol. In tukaj zadnjica odpove. In zato, ker je zadnjica močna, lahko hodim dobro in s tem tudi varujem moja kolena, moje gležnje in predvsem moje kolke. Torej je tako zelo pomembna.
Gašper, a vidiš tisto rdečo žogico tukaj, na desni strani? Vidim, vidim. Kaj mi jo lahko prosim pobereš? Seveda, da ti jo bom pobral. Čakaj, čakaj, najprej moraš pomisliti, kako jo boš pobral.
Ona mi pomaga tudi pri hrbtu. Kaj sploh hrbet je? Hrbet/hrbtenica deluje kot jambor na jadrnici. Jadrnica je kot naša medenica. Če medenica nima dobre stabilnosti, tudi naš hrbet/hrbtenica ne bo imel/a dobre stabilnosti in se bo ves čas zibal/a levo, desno. Velikokrat nekaj pobiramo od tal in ne pomislimo, kako to poberemo. Naš jambor se ne sme kriviti. Če se ukrivi predolgo časa, nas “useka v križu” in imamo zopet problem.
Imam dva načina, kako bom to žogico pobral. Slabi način, da ne razmišljam, bom pobral s krivim jamborom/hrbtom in jo dvignem. Drugi način, malo pomislim, grem lahko z ravnim hrbtom in jo dvignem. Mogoče se zelo zanimiv uporaben podatek. Če si zavezujem superge, vezalke, kak bom naredil? Ne spet tako, lahko enostavno stopim nazaj, zavežem in se dvignem. Tako zelo pomembna je.
Ampak glej Gašper, če z mano ravnajo ves čas tako da me stiskajo/sedijo na stolu, pa kot sem že prej omenila, da oni uživajo, jaz pa ne, pač enostavno ne morem več delati na način, kot bi želela delati.
In sedaj mislim, da je čas, da jim poveva, kaj lahko sami naredijo, da bom pri njih začela boljše delovati. Ampak še pred tem jim morava povedati, kaj je mrtva zadnjica.
Zakaj sploh sindrom mrtve zadnjice obstaja?
Sindrom mrtve zadnjice nastane zaradi tega, ne zato, ker sedimo, ampak, ker sedimo in delamo. To sedenje je prekomerno in potem na tem našem stolu, ko sedimo, po navadi se usedemo mogoče za minuto, prav, pa se že najdemo tukaj, pa gledamo v računalnik pa v telefon in podobno in ta naša zadnjica se ves čas razteguje. Sprednje mišice so skrajšane in potem se zadnje mišice upirajo temu uporu in se morajo raztegovati. In zadnjica, glavna naloga zadnjice je ta, da se mora skrčiti. Ona nima več naloge, oziroma spomina, kako bi se morala skrčiti. Ker če se ne zna, potem zaradi nje trpijo kolena, kolki, gibanje in vse, bom rekel, cel gibalni sistem.
2768 je številka kolikokrat na leto je ne uporabimo pravilno. Kolikokrat na leto nepravilno vstanemo. Tukaj nimamo v mislih vstajanje z našega wc-ja, ampak kolikokrat na leto vstanemo v 8-urnem delovniku na vsako uro in plus se za čas zajtrka, kosila in večerje in dobimo povprečno število tega našega nepravilnega vstajanja.
In sedaj vas pa prosim, da vas naučim, kako se pravilno vstati. Če vas lahko za trenutek malo pozornosti. Torej, prva stvar, ki vas prosim, je, da gremo iz tega položaja, se vzravnamo. Pa bom prosil najprej gospode, da se boste prvi vi videli, kaj bomo naredili. Dame tudi sledite. Dame se še ne dvignete. Gospodje, noge damo malo širše, prsni koš odpremo, pokažite vaš brand, pokažite vaš obraz, nasmejte se. Roke damo na rob kolena, pete potisnemo na tla in se hkrati dvignemo. Gospodje, prosim, če vstanete. Ok, in drage dame, tudi na vas nisem pozabil. Glede na to, da imate lahko tudi oblečena mini krila in podobne zadeve, da slučajno ne slišim, da boste imele, kdaj izgovor, jaz pa ne morem pravilno vstati. Lahko. Zakaj že? Ker tudi jaz imam mini krilo. Imam elastiko. Gremo drage dame, še ve. Se pravi, elastika mi je onemogočila, da dam noge narazen, vemo zakaj ne. Torej, prsni koš dvignemo naprej, brand pokažemo, se upremo z rokami v kolena, pete potisnemo v tla in se dvignemo.
Super, to je prvi del dela, kjer zadnjica začne delovati. In še druga stvar, kjer pa ona dobi smetano na jagodo ali pa še malo bolj, začne boljše delati. Stopala damo skupaj. Zdaj se bomo pa naučili stisniti. Če ne vemo, kako stisniti zadnjico, to pomeni, da moramo pete potisniti nazaj. In zdaj vas prosim, da ves čas, vsaj 30 sekund do 1 minute zadnjico stiskate. Če ne vemo, da je stisnjena, jo poskusite prijeti, pri sebi pa si recite. draga moja, končno si začela delati.
Super. In zdaj vas prosim, da zamižite in probate razmišljati o njej vsaj dobrih 10 sekund. Probate razmišljati, stiskate jo. Zakaj? Ker je zelo pomembne mind connection med mišico in možgani, da ona začne boljše delovati. Še vedno jo stiskate, lahko počasi odprete oči. In zdaj še pika in i, da boste razumeli, kako je ona pomembna, stiskajte jo. Ugotovili boste, da če damo boke naprej, da ne gredo, prav tako ne gredo boki nazaj. Zakaj ne? Ker se ona nahaja na zlati sredini našega telesa. Pomaga zgornjemu delu, pomaga spodnjemu delu. Onemogoča neprimerna gibanja.
In zdaj vas lepo prosim, če se lahko še pravilno usedemo. Noge damo malo širše. Boke damo nazaj, jambor ohranjamo raven in smo naredili veliko pomembnih stvari za njo. S tem smo zavarovali kolena, naš hrbet in to je tisto, kar šteje.
Torej, če se boste večkrat zavedali, kako pravilno vstati, kako se pravilno vsesti in ne pozabili na stisk zadnjice, ko se pogovarjate, ko kuhate čaj ali morda kopirate v kopirnem stroju, se bo vaša zadnjica začela prebujati in bo postala bolj živa.
In kot pravijo, ker je nekaj v besedi, je tudi veliko v zadnjici. Hvala lepa.