Ko ugotovimo, da smo šli predaleč, takrat je čas, da se ustavimo in pogledamo, kje smo ter se ob tem vprašamo – zakaj smo se ustavili? Nismo zadovoljni, si želimo spremembe? Kaj nas tare? Se pojavi bolečina, ko spoznamo, da smo ukrepali napačno? Nas zaboli, ko vidimo, da bi lahko naredili drugače, boljše, bolj kakovostno?
Rad živim življenje in rad v življenju spoznavam, kaj je prav in kaj narobe. Ko se ustavim, pomislim, želim občutiti in želim občutkom dati prostor, da se me dotaknejo. Dovolim jim, da z njihovo pomočjo pridem do odgovora, ki ga iščem in ki mi bo morda pomagal najti novo pot, novo spoznanje in novo odločitev, da tega, kar sem počel prej, ne bom več počel, saj sem spoznal, da sem si s tem delal več škode kot koristi. Vsi naj bi iskali koristi, takšne ali drugačne, vendar je žalostno, ker velikokrat živimo v zmoti in mislimo, da delamo koristne korake. Korake, s katerimi naj bi osrečili druge, osrečili sami sebe in s tem dali življenju pomen in morda tudi »pravi« namen.
Razmišljanje – takrat se začne sprememba. Če razmišljamo enako, kot smo razmišljali včeraj, kot razmišljamo danes, potem ne smemo pričakovati, da bomo deležnih drugačnih/boljših rezultatov.
Morda vam moje besede zvenijo znano, saj se s podobnimi mislimi tudi sami kdaj spopadate. Morda so vas dreznile v točko, kjer ste nekoliko bolj občutljivi, morda še negotovi. Če so vas, potem so uresničile svoj namen in vas vabim k prebiranju mojega razmišljanja o problematiki čedalje bolj zavaljenih otrok in mladostnikov, ki jih videvam na ulicah. Da o njihovih osnovnih gibalnih možnostih in zmožnostih raje na razglabljam. Priznam – zaboli me! Zaboli me zato, ker niso krivi oni, krivi so starši, kriva je družba, kriva je ekonomija, kriva so napačna spoznanja, krivi smo sami!
Vem, časi so drugačni, kot 15, 20 ali 30 let nazaj. Imamo manj časa, vse poteka veliko hitreje. Na voljo imamo preveč vsega, resnično preveč. Ponudba je široka, pravega znanja, ki bi nam pomagal pri odločanju pri tem, kaj bomo jedli, s čim bomo nagradili/nahranili svojega otroka, pa je premalo. In tukaj nastane problem. Otroci živijo sami, odrezani od sveta staršev, odrezani od sveta narave, privezani na svet računalnikov, družabnih omrežij, lajkov, navidezno pomembnih komentarjev in še bi lahko našteval. Veliko težo pri pridobivanju potrebnega znanja bi moral nositi šolski sistem, ki pa je po mojem mnenju povsem zgrešen, nelogičen in nekoristen za preživetje v sodobnem svetu. Otroke namreč sili v to, da se učijo tisto, kar jim nikoli ne bo prišlo prav in kar jim ni všeč.
Kaj ti pomaga znanje, ko znanja ne znaš uporabiti? Kaj ti pomagajo ure in ure sedenja pred računalnikom, stran od narave, stran od otroških norčij, stran od športnih aktivnostih, ko pa se že pri 10 letnem mulcu na trebuhu nabirajo obloge, katerih se ne zaveda in niti ne ve, da bodo te obloge lahko enkrat razlog in nagrada sistemu, ki te bo zajel v objem in v katerem boš kasneje, ko boš odrasel rekel, no, dragi zdravnik, prosim, napišite mi recept za visok krvni tlak, sladkorno bolezen ter slabo počutje.
Da, dragi starši, to je resnica, to so dejstva, ki ne potrebujejo znanstvenih raziskav, da postanejo realna. Dovolj je že, da pogledate okoli sebe, poglejte svojega otroka, ki vem, da ga imate najraje in mu želite vse najboljše! Tako je tudi prav! Ne oporekam, ker so moji starši tudi meni želeli najboljše, zato so me vsak dan za dobo mojega otroštva, odraščanja, vrgli v naravo, na kolo, v blato, na goro, v hrib, na drsalke ali pa mi celo vsako poletje zapored dali žogo v roke in mi dejali: Pojdi na koš, čez 6 ur je kosilo!
Ljudje smo ustvarjeni za gibanje. Ljudje potrebujemo redno gibanje! Otroci potrebujejo več kot samo gibanje. Otroci potrebujejo igro, potrebujejo norčije, potrebujejo tisto, kar jih bo čez dolga leta spomnilo in jih opominjalo, bili smo otroci, živahni, polni energije, smeha, dobre volje. To so lastnosti, zdravih odraslih, ki vedo, kaj je prav in kaj ni prav. Tistih, ki se znajo odločati, kaj bodo otrokom ponudili za malico, kosilo ali večerjo. Ko vedo, da sladkarije, hitra prehrana, umetna prehrana niso tista prava nagrada, ki jo otroci potrebujejo, ko veseli in z iskrami v očeh priletijo iz šole z besedami na jeziku »oči, danes mi je uspelo narediti 5 počepov in 5 sklec«.
Starši, vi ste tisti, ki imate možnost izbire.
Jaz vem, kaj si želim. Želim si videti nasmejane, zdrave otroke. Želim videti starše, ki znajo udariti po mizi in v pravem trenutku, odločno ter s pravo mero nežnosti svojim otrokom podati potrebne omejitve. Starše, ki namesto hitrih nagrad v obliki sladkarij, svojim otrokom raje ponudijo njihovo pozornost, pogovor ali spontano igro z žogo.
Vedeti je potrebno, da je vsa hitra prehrana, vse tisto, kar vidijo lačne in nezadovoljne oči, tisto, kar povzroča odvisnost, fizično in čustveno. To je naša sladka »tolažba«, ki nas odvrača od temeljnih težav in nam nikakor ne nudi tistega pravega bistva zdravega prehranjevanja: zagotavljanje telesu potrebno gorivo ter osnovo za dobro fizično in čustveno pripravljenost.
Naša telesa so edinstven mehanizem, ki se dnevno prilagaja na spremembe. Zaradi napačnih odločitev, ki jih sprejemamo na dnevni ravni, telo na dolgi rok začne odpovedovati, dobro počutje izgine, pokažejo se znaki prenajedanja, energija se zmanjša, pojavi se raztresenost, imunski sistem oslabi, povečajo se bolniške, obiski pri zdravnikih, poveča se pisanje receptov, povečajo se raziskave, povečajo se skrbi, zgolj samo zaradi tega, ker smo vedno mislili, da bomo otroku naredili veš koristi, kot pa škode, če mu bomo na mizo položili najljubši pomfri, pohanca, majonezo in po vrhu vsega, še vrečko čipsa. Na jej, ker si bil priden in ker te imam rada. No, v glavi staršev zveni velikokrat drugače, »na jej, ker si bil priden, ker te imam rad/a« – samo, da imam malo miru pred teboj in da se spočijem, ker se tako ali tako ne počutim ok!
Za voljo ljubezni do svojih otrok, se vsaj malo poučite o pravih smernicah zdravega načina prehranjevanja med katerimi boste našli slednje argumente:
- Pijte navadno vodo
- Izogibajte se pitju sladkanih in gaziranih pijač
- Izogibajte se prepogostemu in prevelikemu vnosu sladkorja, slaščic
- Izogibajte se procesirani in vnaprej pripravljenim obrokom
- Uživajte sveže sadje in zelenjavo
- Uživajte raznoliko in čim bolj naravno prehrano
- Uživajte kvalitetne maščobe – poučite se o maščobah! Ne bi smele biti na zatožni klopi!
- Beljakovine, telo jih nujno potrebuje in brez nji ne more normalno delovati. Poučite se med kvalitetnimi in manj kvalitetnimi viri beljakovin.
- Pri vsakem živilu se vprašajte – skozi kolikšno število procesov je morali živilo iti, da ga lahko sedaj uživam? Če je število preveliko, enostavno, takšnega obroka ne jejte.
- Sledite pravilu 90% – 10% – naj bo le 10% aktivnosti takšnih, ki ne sodijo v smernice dobrega počutja in zdravja! Ostali del pa naj bo čim bolj razgiban, zanimiv in kakovosten!
- Na prehranjevanje glejte kot na nikoli končani proces, ki ga telesa potrebujejo za dobro in kakovostno delovanje! Vse kar ne sodi v to skupino, ni prehranjevanje!
Ker imate vedno možnost izbire, se začnite odločati drugače. Ne iščite bližnjic in idealov. Edini »ideal«, če ga lahko tako poimenujem, je ta, da sebi in svojim otrokom čim bolj pogosto ponudite gibanje. Ne zaradi dosežkov, ne zaradi tekmovalnosti, temveč zaradi tega, ker so naša/njihova telesa narejena za gibanje in niso narejena za sedenje pred televizijo ali računalnikom. In ker živimo v tako hitrem tempu, je edina rešitev, ki ponuja plodna tla ta, da se ustavite, pogledate okoli sebe in se vprašate, kaj bom spremenil/a, da bom sebi in svojemu otroku ponudila, tisto, kar mu želim ponuditi iz srca, pristno, iskreno in predvsem z dobrimi nameni 🙂
GP