Vsak piše svojo zgodbo, zgodbo življenja. Vsaka zgodba je le tvoja zgodba. V njej pišeš o svojem življenju. In verjamem, da je vsaka zgodba, pa naj si bo še tako nezanimiva, vredna poslušanja. Kajti, če znamo iz nje prebrati tisto, kar je vredno in kar nam morda lahko pomaga na naši poti, potem je vredno, da zgodbe delimo, jih beremo in se iz njih učimo. Namreč zgodbe so zgodbe ljudi, vseh nas in ne vem, zakaj si ne bi dovolili, da pišemo in delimo zgodbe, ki navdihujejo, nas osrečujejo in nas delajo edine in edinstvene. Kajti ko dojameš, da ne moreš postati najboljši, temveč samo ti, se bo tvoja zgodba brala kot spisana poezija, ki je nikoli ne boš napisal do konca, temveč ji boš vsak dan dodal vrstico ali dve. In v spisanih vrsticah so skrite tvoje izkušnje, tvoje razmišljanje, dojemanje in vse tisto, kar tvojemu življenju daje pomen in namen, biti tu, biti srečen, biti JAZ in predvsem biti samo TI.
Moja zgodba se piše s črkami ljubezni do športa, ljubezni do »biti aktiven«, ljubezni do dobrega počutja ter ljubezni do truda, vztrajnosti, odločnosti in predvsem preproste želje, da vse pridobljene izkušnje, znanje, veselje in energijo, delim vsem tistim, ki ljubijo šport in predvsem vsem tistim, ki še »niso« spoznali dragocenosti uživanja v trenutkih, ko ti športna aktivnost, začne ponujati svojo pravo bistvo, bistvo, ki je skrito in ga lahko začneš čutiti le tako, da začneš razumevati, da smo človeška bitja bila ustvarjena za gibanje in da brez gibanja naše telo, um, počutje, raven energije, fizične in psihične kondicije začne počasi ugašati.
Časa ne moremo prehiteti in ne vemo koliko ga imamo na voljo. Če se tega začnemo zavedati, lahko v sebi pričnemo čutiti posebno mirnost. Zato je potrebno zavedanje. Zavedaj se trenutka, ki ga imaš, saj je trenutek tisti, ki ti lahko začne ponujati pravi pomen »biti živ« in bit »tu«. Vsako dejanje opravi zaradi dejanja samega in tako boš lahko v delovanju postal močnejši. Življenje je sestavljeno iz trenutkov in ravno s tem, ko je trenutek del nečesa kar počneš, lahko pričneš še bolj uživati v njem.
Z zgodbo, ki jo bereš je moja zgodba. Z njo ti želim ponuditi preprosto sporočilo. Tvoje telo je tvoj prostor, uživaj v njem, neguj ga, ohranjaj živost v njemu, poslušaj srce, uči se mirnosti in ne dovoli, da te, še tako navidezno težke stvari naredijo hromega, obupanega in brez upanja v sebi.
Ker nas je družba naučila in nas še vedno uči, da smo uspešni le takrat, ko dosegamo boljše rezultate, se velikokrat dogaja, da boljših rezultatov ne dosegamo. S tem postajamo nemočni, brezvoljni, slabe volje, se lahko začnemo smiliti samim sebi, pade nam motivacija in želja, ki jo potrebujemo, da se premaknemo in točke kjer smo na točko, kamor želimo priti.
Sam sem bil na takšnih točkah mnogokrat, ko nisem videl izhoda, ko sem iskal potrditev zunaj sebe, ko sem si želel boljših rezultatov. Vendar vedel sem, da ne smem odnehati, kajti če odneham bo življenje v meni začelo ugašati in s tem nikakor ne bom imel možnost, za pisanja moje zgodbe, ki bi jo želel deliti s teboj.
Rdeča nit mojega življenja je šport, je aktivnost. Od ukvarjanja športa na rekreativni bazi, do ukvarjanja na profesionalni bazi, mi je šport dal tisto, čemur sam pravim »bogastvo« izkušenj, znanja, občutkov, s čimer si pomagam, ko ne vidim izhoda, ko padem in ko za trenutek tam tudi ostanem. Vendar vedno vstanem, z dvignjeno glavo in odločnim korakom odkorakam v novi dan, ki mi je vsak dan na zunaj nepoznan, vendar znotraj sebe vedno bolj poznam, kajti na poti, tisoče opravljenih takšnih in drugačnih športnih aktivnosti, sem prišel do spoznanja , da je »biti« aktiven tista vrednost, ki je ne moreš ocenjevati, jo primerjati z boljšim ali slabšim, temveč jo znati le sprejeti in maksimalno uživati v njej.
V življenju se je potrebno naučiti zaupanja v življenje, zaupanja v svoje korake, zaupanja v svoje odločitve in zaupanja v svojo pot. Življenje je poleg trenutkov, sestavljeno iz točk. Vsaka točka se v povezuje in sestavlja rdečo nit tvojega življenja. Že v času ukvarjanja z atletiko, je bila moja želja, da postanem odličen skakalec s palico. Da bi morda lahko enkrat nastopil tudi na Olimpijskih igrah. Trening, dan z dnem, teden za tednom, leto za letom. Potrebno je bilo veliko odrekanja, discipline, vztrajnosti ter volje. Seveda je bilo mnogo lažje, ker sem ljubil šport. Vendar žal, se mi »tiste« sanje niso uresničile. Med drugimi sem se v atletski karieri soočal z mnogi padci, med katerimi naj omenim tiste najtežje. Poškodbe so le ene iz med teh. Najtežji padci so bili, ko sem, kljub temu, da se veliko treniral, se odpovedoval, rezultata ni in ni bilo na vidiku. V takšnih trenutkih nastopi žalost, nezaupanje, slaba volja, padec motivacije in predvsem vprašanje, ali sem na pravi poti?! Takrat nisem vedel, da sem na pravi poti. Sedaj vem, da se bil. Kljub temu, da nisem bil na olimpijskih igrah, da nisem okusil večjih svetovnih tekmovanj, sem izkusil bitko samim s seboj. Bitko, ki me je spremenila v srečnejšo osebo. Saj sem spoznal, da nikoli ne boš dosegel vsega, kar bi si želel, pa če tudi se še tako trudiš, vztrajaš in grizeš. Vse te dragocene izkušnje so mi dale vrednost in pomen, da lahko skozi športne aktivnosti samemu sebi daješ najboljšo popotnico za življenje.
In verjemi mi, ni ga boljšega občutka, ko ti gre vse narobe, ko ne vidiš izhoda, ko vsi drugi samo pritožujejo in obtožujejo okolico, da vstopiš v športno aktivnost in v njej kljub trenutni bolečini, strahu, nejevolji, začneš izkušati zakladnico z besedami ne popisnih občutkov sreče, veselja ter predvsem občutka o samem sebi, da si na pravi poti. Kajti takšna pot bo v tebi izzvala notranjo moč, voljo, disciplino in to je nemara vse tisto, kar potrebuješ, da pokažeš ljubezen športu in šport ljubezen tebi.
To je moja zgodba, ki se ne konča, se nikoli ne bo končala, kajti vem, da se zgodbe vseh nas, ne smejo končati, temveč se morajo brati, deliti in se z njih tudi kaj smiselnega naučiti.
GP