Kaj vse nas lahko nauči šport?

Pri pisanju članka bom zelo pozoren na sosledje dogodkov, ki so se mi zgodili. Opisal jih bom kar se dan z največjo natančnostjo in razumevajoče. Ko omenjam zaporedno dogajanje preteklih dogodkov, vedno pridem do istega odgovora – potrebno je maksimalno zaupanje v početje in delovanje, ki ga počneš. Seveda delovanje ne bi smelo imeti negativnega predznaka, da z njim škoduješ sebi oz. še slabše, da z njim škoduješ drugim.

Večno vprašanje na lestvici neodgovorjenih – kaj je bilo prej, kura ali jajce? Povem ti, da pojma nimam. Pa mi je v bistvu vseeno. Vem le, četudi je bila prva kura ali jajce, imata oba zelo pomemben in velik vpliv na razvoj tistega, kar zraste iz jajca oz. tistega, kar kura zvali.

Jajca in kure smo mi, so naši otroci, starši, smo človeška bitja. Bitja, ki se razvijamo, da zrastemo. Zrastemo v zdrava funkcionalna bitja.

Beseda funkcionalno se dan danes na veliko uporablja v t.i. fitnes industriji. Z omenjanjem biti funkcionalen si lahko razlagamo na veliko različnih načinov. Nekaterim pomeni imeti velike močne mišice, boljšo gibljivost, lepše trebušne mišice, manj telesne teže, lepše zagorelo polt, morda večje prsi ali zadnjico. Skratka veliko je tistega, kar se vidi navzven. Vendar na srečo nas je že »MALI PRINC« učil, da je bistvo očem skrito. In bistvo funkcionalnosti se skriva v mešanici kure in jajca. Zato pojdimo po vrsti, da bomo razumeli, kaj nas uči kura in kaj nas uči malo jajce.

Dejstvo je, da imamo vsi, ko se začnemo zavedati samega sebe in ko rastemo in zrastemo v odrasla bitja veliko težav z lastnim egom. On je tisti, ki nas vodi po poti napačnih prepričanj, omejitev in vrednot. Z njimi imamo veliko težav. Pelje nas tja, kamor vemo, da ne želimo iti. Pa kljub temu gremo tja. Vendar na srečo, ker smo zavestna bitja, imamo to možnost, da spremenimo njegovo delovanje in njegov vpliv na nas same. Kajti, če si bomo dovolili, da je on glavni poglavar našega delovanja, potem funkcionalnost, o kateri bom razlagal ne sme poslušati njegovih besed razmišljanja. Kajti če jih, potem ne bomo ne kura še manj pa jajce. Postali bomo ovca, ki neprestano in brez premisleka sledi slepemu volku.

Po formalni izobrazbi sem bil oz. sem še vedno elektrotehnik in diplomirani ekonomist. In povem ti, da se mi čisto j…..e za formalno izobrazbo. Od nje sam nisem imel veliko koristi. Moja edina »formalna« izobrazba, ki prekaša vse fakultete in izobraževalne ustanove je formalna izobrazba življenja, ki me uči o pomembnosti neprestane vztrajnosti, discipline, želje, volje.

Ob vsem že prebranem in še napisanem imejte v mislih, kakšne vrednosti in prednosti vama lahko ponudi športna aktivnost. In prosim, ne imejte v mislih zgolj samo razmišljanja o »edini« vrednosti športa, ki ga lahko vidimo. Vrednosti po iskanju potrditve v njem. Ali pa še slabše po vrednosti in neprestani borbi, da pridemo do zlate medalje, prvega mesta na takšnih in drugačnih večjih ali manjših prireditvah. Zakaj sem v to tako prepričan – zato, ker lesk zlate medalje hitro zbledi in nastopi realnost, ki nas uči besed francoskega pisatelja Antoinea de Saint-Exupéryja – BISTVO JE OČEM NEVIDNO.

Torej, kaj je pravo bistvo, ki nam ga lahko ponudi športna aktivnost?

Bistvo je v spoznavanju samega sebe, v nadgradnji slabšega v boljše,  v doseganju in ohranjanju vrednot in dobrih navad, s katerimi bomo lahko lažje jadrali po poti življenja, ki ga živimo.

Zato dragi starši, otroci, premislite in iščite prave vrednosti športne aktivnosti. Prav vrednost je tista, ki nam bo dovolila se razvijati v zdrava funkcionalna bitja z zdravo »notranjo« osebnostjo in razmišljanjem.

Pa začnimo brskati po mojih preteklih izkušnjah kaj vse lepega in manj lepega se mi je zgodilo na športni poti.

Obdobja:

0-18 let

Lepa leta, v bistvu najlepša. Brez velikih »skrbi« enostavno samo igra. Kjer koli, kadarkoli. Naj si bo v vrtcu, šoli, gozdu, šolskih igriščih. Igrali smo se. In prav je tako. Saj smo bili otroci. Nogomet, košarka, smučanje, tenis, badminton, šmarna gora, kolesarjenje, odrgnine,  Vogel, hribi, Rašica, morje, potapljanje, ravbarji žandarji, skrivalnice, bunkarji, matematika šut, angleščina 2, slovenščina 3, športna vzgoja 5, vedenje prav dobro, navihanost 5, čebelji piki, umazanija, blato, strgane hlače, umazan okoli ust, prehlajen, z vročino, brez telefonov, računalnikov, brez lajkov in brez »umetnih« družbenih omrežij.

Ljubezen do športa, biti aktiven, igriv, biti otrok. Zdi se mi, da so to najbolj pomembne lastnosti, ki jih ne smemo zanemariti. Z odraščanjem pridejo pravila, omejitve, začnemo živeti v kockah udobja. Začnemo se prepričevati, da nam je v njih super, udobno. Pa te vprašam, pa je res temu tako. Meni ni in nikoli ni bilo. Zato vem, da je potrebna velika mera borbenosti in tudi nežnosti, da lahko pogosteje stopim iz njih.

Še zelo dobro se spomnim obdobja 6 letnega treniranja hokeja ( od 10-16 leta). Bil sem vratar. Treniral sem res veliko. Saj sem imel hokej zelo rad.  Na takratno žalost in zdajšnjo »srečo« nisem dobil priložnosti, da bi lahko igral. Bilo jih je premalo. Sredi tekme sem s klonjeno glavo, žalosten odštel v garderobo, se preoblekel, pustil vso opremo v njej in odšel, daleč stran od hokeja. Celih 20 let nisem stopil v drsalke. Za otroka je bilo to težko. Vendar z odraščanjem s tem dobil neprecenljivo izkušnjo – izkušnjo truda in vztrajnosti, da se kljub slabim dnevom, tednom oz. morda celo letu/om ne smeš nehati verjeti v samega sebe.

Našel sem kolo in ostal sem na njem. Sicer s 10 letnim premorom, kajti takrat je bil čas za treniranje kraljice športov – atletike. Za katero sem neizmerno hvaležen, da v njej nisem postal olimpijski prvak (ja imel sem želje in cilje), temveč sem postal funkcionalno bitje, ki se zaveda, da je vse odvisno samo mene. Z individualnim pristopom, ki je še posebej značilen za atletiko sem dobil tisto, kar mi pomaga, da se ne ustavim in grem dalje. Lastnost vztrajnosti in discipline je res pomembna. Ko pogledam okoli sebe opazim, da  mnogo preveč otrok, ki so vpisani v različne krožke, športne aktivnosti prehitro odneha. Saj nimajo več tiste borbene želje, iskre v očeh, ki je potrebna in s katero se na dolgi rok delajo razlike med boljšimi in tistimi, ki nekako nočejo preseči meje povprečja. In šport niso samo zmage, medalje. V športu, če se naučimo pogledati »drugače« lahko dobimo večjo vrednost od zlate medalje.  Biti aktiven pomeni biti odgovoren in imeti cilje. Aktivnosti so tiste, ki peljejo naprej. Težava nastopi, ko v aktivnostih ne vidimo premika. Vendar premiki se zgodijo in se dogajajo, četudi  jih ne vidimo. Ne zgodijo pa se nikoli, če odnehamo biti aktiven.

Obdobje 18-28 let

10 letno obdobje je, kot že rečeno zaznamovalo treniranje atletike. Drugega športa v tem času »nisem« poznal. Saj vem, da je atletika sama po sebi zelo specifična športna disciplina, v kateri ni prostora za lenobo. V kateri je prostor za nenehno izboljševanje, treniranje, učenje in nadgradnjo. Kot mlečen mulc tega obdobja sem v nadgradnji videl le močnejše, hitreje, višje. Sedaj seveda vidim drugače, bolj zrelo. Kljub zdajšnjemu bolj zrelemu gledanju in razumevanju pomena »treniranja« lahko rečem, da je bilo vse kar sem počel, dosegel vredno »zlate medalje«. Omenil sem, da ima zlata medalja dve strani. Pri meni sta se obe strani ves čas vrteli v krogi. Enkrat lepa, drugič malo manj lepša plat. Manj lepša plat me je naučila veliko. Bistveno več, kot tista lepa.  Poškodbe, demotiviranost, padec želje, pretreniranost, nenehno spraševanje ali sem v pravem športu? Zakaj le v pravem športu, boste vprašali? Odgovorim vam, zato, ker sem v njej iskal potrditev vložka mojega časa v njo. Želel sem si uspeha, biti prvi, zmagati. In tudi to je prišlo. Sicer nikoli nisem zmagal, bil prvi, sem pa v obdobju, ko sem spustil pričakovanja in dodal sproščenost in zaupanje, začel dosegati boljše rezultate. Rezultati so prišli. Skok s palico je bila disciplina, ki mi je ponudila veliko lepega.  Glede na specifiko discipline, vam lahko rečem, da skok s palico velja za eno od težjih tehničnih atletskih disciplin. Saj se mora pri njej v tako kratkem času zgoditi veliko različnih gibanj. Od hitrega teka, vboda, skoka, laganja, izkoristka palice, obračanja in samega skoka. Palica je nihalo in nihanje je tisto, ki ti lahko ponudi dober ali slab skok. Če bo nihalo funkcionalno, potem bo šel skok v pravo smer. Če bo drugače, se bo zgodila poškodba. In zgodila se je. Na treningu v Celju. Kjer sem iz višine 4m priletel vzvratno na tla in pristal na peti. Padec ni bil prijeten. Peta je bolela. In bolela me je vsaj mesec dni. Bolj kot sama bolečina pa se je v meni naselil strah pred padcem, katerega se nisem mogel znebiti dolgo časa. In tako je nastopil trenutek, da palico postavim v kot. Vendar ne atletike. Zato sem presedlal v disciplino 400m. Tukaj se šele začne trpljenje. Če sem mislil, da sem izkusil težke treninge pri 60m,100m razdaljah sem se zmotil. Treningi 400m teka so posebni. Saj gre za najdaljši šprint. 4x100m moraš preteči v pravem ritmu, s pravo hitrostjo, tehniko, »zadeti« pravo krivino. Zadnjih 100m, 400m discipline pa je itak cela muka ?

Kljub napornim treningom so bili treningi vedno zanimivi. Enako velja za tekmovanja. Zgodilo se je veliko zanimivih dogodivščin. Omembe vredna je moja prva 400m tekma na Dunaju. Cel dan čakanja in prekladanja na stadionu, ob 20h zvečer je sledil štart. Bil sem živčen, nestrpen, težke noge, suha usta, skratka vse me je oviralo. Še najbolj pa vprašanje ali bom zmožen preteči v sprintu 2 dvoranska kroga.

Pištola poči, tečem, grizem, kisli me, noge postajajo težke, še malo pa bom v cilju. Pretečem v cilj. Pogledam na uro – soliden rezultat. Pomislim sedaj, super izkušnja. Saj vem, da se je za vsak rezultat potrebno potruditi. Konec koncev je rezultat = rezultat. Naše dojemanje rezultata pa je tisto, ki naredi razliko.

Številne manj in bolj uspešne tekme so bile zame pravo darilo, ki sem ga potreboval. Ko sem zaključil z atletsko kariero sem ostal zadovoljen in predan športu. Darilo, ki sem ga prejel v času treniranja vseh športnih disciplin je postalo enormno. Zavedanje, da je vse minljivo je tisto, kar me obdaja z občutkom sreče in zadovoljstva.

Saj veste, če dobiš darilo, ga morda tisti trenutek ne znaš ceniti, kot ga lahko ceniš, ko preteče nekaj časa.

In čas od 28 leta dalje pa do danes, ko jih štejem 41 let je čas, ko vam lahko rečem, da boljše razumem bistvo športne aktivnosti. Saj sem vseh teh letih, odkar se profesionalno ukvarjam s trenerskim delom, pripravo vrhunskih, rekreativnih športnikov in ostalimi smrtniki, spoznal veliko bolj in manj prijetnih plati trenerskega posla.

Ali je trenerski posel užitek? Zame je. Ali je naporno – vsekakor. Zelo. Še posebej, če želiš biti dober v njem. Če me vprašate na kaj sem najbolj pozoren? Na to, da ne pregorim ter še posebej na to, da znam ločiti med poslovnim in zasebnim delom.

Kako to naredim? Težko. Vendar darilo, mi daje rešitve. Ker sem v svet trenerskega posla vstopil z ljubeznijo do športa, ki jo gojim od malih nog, se zavedam, da lahko ta ljubezen zelo hitro ugasne. Me prenasiti, začne moriti in me zapirati. Nekaj v stilu prenasičenosti se mi je zgodilo še nekajkrat. Takrat vem, da se moram umakniti stran od dnevnega vrveža, dnevnih potreb in zahtev, ciljev, želja. Biti v stiku s samim seboj je težko. Ampak uspeva. Čedalje lažje. Individualizem je nujno potreben in hvala atletiki, da me je naučila biti individualist. Saj sem njegovo pomočjo prišel do ključnih spoznanj treniranja športnih aktivnosti.

Ena od bolj pomembnih spoznanj, ki ga je vredno omeniti je spoznanje »rdeča« niti. Če pogledam vse, kar sem do sedaj vložil v šport in v samega sebe, lahko rečem, da se je splačalo. Občutki zmagoslavja, ki sem jih iskal ob fokusu, da dobim medaljo so že dolgo nazaj šli v pozabo, so postali brez pomenski. Spremenil sem dojemanj medalje, ki me uči, da je najbolj pomembna »lepa« plat športne aktivnosti tista, ki so resnično predan športu in ko začneš šport dojemati, kot tvojega najboljšega učitelja.

Učitelj me je naučil veliko. Vse od tega, da:

  1. Je lahko šport najboljša popotnica za življenje.
  2. Da lahko v športu prejmeš bistveno večjo vrednost, kot jo prejmeš, če se odločiš za prehiter konec športe poti.
  3. Sem s športom dojemal padce, kot nekaj čisto vsakdanjega.
  4. Je pomemben team. Vendar še bolj pomemben so sestavni deli team, ki ga tvorijo posamezniki imenovani ljudje.
  5. Da so slaba obdobja namenjena boljšemu razumevanju samega sebe.
  6. Je iskanje in videnje malenkosti, tisto, s katerimi lahko pri sebi spoznaš možnosti za nadgradnjo talenta.
  7. Se je potrebno znati večkrat ustaviti in pogledati v svoje dosežke.
  8. Četudi se kdaj ustavim, še ne pomeni, da sem odnehal.

Navada je, kot železna srajca. Če dobro pomislimo je naša osebnost odvisna od preteklosti in od načina razmišljanja, ki ga gojimo o sebi. Torej lahko rečemo, če se bomo naučili razmišljati drugače, boljše, bomo tudi delovali drugače in boljše. A zelo hitro lahko zopet pademo v dnevno rutino početja enakih aktivnosti. Zato se lahko ob tem vprašamo, zakaj dobivamo vedno enake rezultate.

Kaj lahko spremenimo? Sprememba zahteva čas in v tem času je pomembno, da znamo postaviti samega sebe na mesto osredotočenosti. Osredotočenost je namreč tista, ki nam dovoli spremeniti navade. Dovolimo življenju, da nam prinaša nove izkušnje in spoznanja o njem. In to je tudi smisel športa oz. športne aktivnosti. Kajti z njim lahko naša osebnost postane lepša, torej takšna, ki nam bo omogočila bolj prijazno delo in ki ne bo slonela samo na ideologiji neprestanega dokazovanja drugim.

Dokaži športu, da si ga vreden. Kajti lahko ti ponudi res lepo popotnico za lepše življenje.