Ko sanjamo, se lahko sanje spremenijo v realnost. Da sanje postanejo realnost, potrebujemo zaupanje, voljo, željo, pravi krog ljudi, potrebujemo izkušnje, ki nas učijo, preizkušajo, izboljšujejo in nas delajo močnejše.
Kaj vse smo pripravljeni storiti, da sledimo svojim sanjam? Kako močno si želimo spremembe. Ob vsem tem se mi postavljal vprašanje, zakaj nekateri lahko in spet drugi ne morejo? Kaj je tisto, kar posameznike vleče naprej, da ne odnehajo, grizejo in se spopadajo z življenjskimi izkušnjami? Ob tem jim ne zmanjka volje, ostajajo mirni, srečni, zadovoljni in radostni.
Rad delim zgodbe, ki navdušujejo in imajo lepo sporočilo.Tokratno sporočilo se vrti okoli Primoža Jeraliča, s katerim se poznava že časov treniranja atletike. Primož je v svojem življenju doživel marsikaj lepega in tudi neprijetnega. Najtežjo preizkušnjo je doživel ob padcu na smučanju, ob katerem, si je hudo poškodoval hrbtenjačo, katera mu je povsem spremenila življenje.
Primoža cenim in spoštujem. Njegova dejanja so lahko marsikomu v motivacijo, da v življenju nikoli ne smeš odnehati, slediti tistemu, kar čutiš, v kar verjameš in kar sanjaš.
Več o njegovem razmišljanju si preberite v intervjuju, v katerem je delil njegovo spročilo, ki je pristno, preprosto in iskreno. Takšna sporočila pa je potrebno deliti in o njih govoriti.
Primož hvala za tvoj čas in še veliko lepih trenutkov ti želim na tvoji poti! 🙂
- Kdo si?
Sem športni odvisnež, ki se je aktivno vključil v trening že v zgodnjih najstniških letih. Šport je moje zdravilo, vodilo, motivacija in orodje za spoznavanje novih ljudi in pridobivanje uporabnega znanja in vede o naših telesih. Včasih atlet in reprezentant slovenske atletske reprezentance, danes po poškodbi hrbtenjače parakolesar (ročno kolesarjenje) in športnik invalid, ki je v letu 2015 zaključil na 5. mestu svetovne lestive UCI v parakolesarstvu. Danes sem kandidat za paraolimpijsko reprezentanco, ki bo zastopala Slovenijo na paraolimpijskih igrah v RIU 2016.
- Čemu slediš?
Sledim svojim sanjam, strmim v smeri zastavljenih ciljev. Na poti do le teh, nabiram nove izkušnje oz. ponekod tudi orjem ledino.
- V kaj verjameš?
Verjamem najprej v sebe, v svoje sposobnosti in v to, da nič ni nemogoče. Verjamem, da obstaja močnejša in višja energija, ki nas skozi življenje usmerja in vodi.
- Kako se soočaš z padci v življenju?
Padci v življenju so vedno prisotni. Kako se boš po padcu pobral in katero pot boš izbral, tukaj nastane velike razlika, ki se s časoma pokaže na rezultatih, ki si jih dosegel oziroma jih nisi dosegel. Pri 24 letih sem imel po padcu na smučišču in po hudi poškodbi hrbtenjače in ostalih notranjih organov svojo zmožnost se pobrati po “padcu” na preizkušnji. Takrat bi lahko izbral za tisti trenutek lažjo pot, ki v daljšem časovnem roku nebi prinesla želenih rezultatov, oz. bi pomenila stagnacijo v mojem življenju. Takrat sem se odločil izbrati težjo pot. Pot, ki je od mene terjala veliko energije, močno psihološko osnovo in še močnejši karakter. Od takrat naprej se z vsako težavo, ki mi pride nasproti, znam spoprijeti. Zato tudi uspešno nastopam v svojem življenju.
- Prelomnice so stalnica, mi lahko zaupaš eno, morda dve prelomnice, ki ti bosta ostale v spominu in za katere veš, da si moral ekstremno potruditi, da ti je uspelo ustvariti takšno ime, kot ga imaš sedaj.
V življenju je bilo veliko prelomnic, ena izmed njih se je zgodila, ko sem se odpravil študirati v Kranj. Da sem lahko opravljal študij, sem moral poprijeti za različna dela, da sem lahko zaslužil za študijske kot ob študijske dejavnosti. Pri 21 letih sem se načrtno odločil, da s fakulteto pavziram in se odpravim potovati s tovornjakom po Evropi. Takrat sem spoznal, da se lahko v težavah zaneseš izključno samo na sebe, b kolikor ob sebi nimaš svojih najboljših prijateljev. To je bila zame velika preizkušnja ali imam dovolj “jajc”, da kot gimnazijski maturant opravljam poklic mednarodnega voznika v špediciji. Največja prelomnica je bila moja poškodba hrbtenjače, takrat sem bil na preizkušnji celostno, saj sem se znova moral postaviti na noge, pokazati, da kljub invalidnosti še vedno zmorem in sem lahko konkurenčen v delovnem okolju, da lahko preživim in vzdržujem svojo družinico. Skratka, sem oseba, če bi se spravila pisati knjigo, bi jo moral izdati v romanih 🙂
- Kakšne osebnostne lastnostni te odlikujejo?
Sicer ostajam skromen, pa vendar v okolju v katerem delujem vidim, da me imajo za odločnega, avtoritativnega, močno in samoiniciativno osebnost, ko se nekaj odloči to tudi spelje. V družbi sem družaben, znam se pošaliti na svoj račun. Sem trmast in ne poznam besede – ne morem. Sem redoljuben, včasih mi žena pravi, da sem pravi Monk (filmska osebnost, ki vedno želi, da je vse na pravem mestu in v pravi liniji).
- Kaj ti pomeni šport? Kako ga doživljaš, kako te oblikuje in kaj ti prinaša?
Šport je moja droga, ventil za sproščanje vsakodnevnih stresnih situacij, orodje za spoznavanje novih zanimivih isto mislečih ljudi. Odlična zabava in sprostitev, del rehabilitacije, dejavnost brez katere ne znam živeti. Šport doživljam kot ritual, ki v mojem življenju ne sme manjkati, me poduhovlja in mi pomaga čistiti svoje misli, da jih uredim in si naberem energije za vsak dan posebej.
- Imaš kakšen poseben ritual, brez katerega ne začneš dneva, treninga oz. tekme?
Kakšnih posebnih ritualov pred treningi nimam. Imam jih pred tekmovanjem, saj vedno poslušam isto glasbo, se skoncentriram in z zaprtimi očmi preučim vse ovinke in pasti na trasi. Skozi globoko koncentracijo telo pripravim do tega, da podoživim trenutke starta, visokega srčnega utripa, utrujenosti, ki pride na dirki. Prav tako pa poskušam na dan tekme jesti enako hrano in piti približno enako količino pijače.
- Kako gledaš na današnjo mladino? Kaj pogrešaš pri njih?
Za današnjo mladino mi je hudo, ker zaradi tehnologije in virtualnega življenja predvsem preko socialnih medijev izgubljajo stik z realnostjo in tistim, kar smo imeli mi kot otroci. To se kaže danes v tem, da je veliko diabetesa, veliko zamaščenih najstnikov, ki niti ne znajo pravilno hoditi kaj šele teči. Življenje je čudovito, da bi ti otroci to spoznali, potrebujejo več aktivnosti, več stika z naravo, spoznavati čare druženja skozi igro. Danes pri njih pogrešam tisto iskrico energije, ki smo jo imeli mi v času odraščanja, ko smo komaj čakali, da gremo ven, igrat košarko, voziti se kolesom, igrati ravbarje in žandarje, plavati v reko… Upam, da se bo počasi zakrnela miselnost današnjih otrok, s pomočjo staršev spremenila in spreobrnila v pravo smer, preden bo zato prepozno.
- Iz kje črpaš motivacijo?
Motivacijo črpam iz okolja v katerem živim, največja motivacija je moja družina, otroci, kajti zaradi njih želim pustiti pečat v tem kratkem življenju.
- Ko dosežeš cilj, na kaj pomisliš?
Ko dosežem cilj, najprej pogledam nazaj, želim preučiti pot, katero sem prehodil do doseženega cilja. Prva misel je, ki jo podarim sam sebi se glasi “vidiš pa ti je uspelo”. Nekateri pravijo, ko dosežeš določen cilj ostaneš v zraku, ne veš kako naprej. Pri meni je zgodba drugačna, dosežen cilj me pelje naprej, saj si želim zgraditi življenje, ki ga živim. Vsak dosežen cilj je le kos sestavljanke, delček celotne slike. Zato mi ciljev nikoli ne zmanjka, ilustracija sestavljanke pa že dobiva svojo sliko.
- Kakšno je tvoje sporočilo, mladim, starejšim, skratka, vsem tistim, ki se iščejo in ne verjamejo dovolj v svoje talente in sposobnosti.
Mi smo tisti, ki verjamemo v svoje talente, zmogljivosti. Ljudje okoli nas lahko k temu le še dodatno pripomorejo, pa če tudi so nekateri negativno nastrojeni. Negativnost obrnimo sebi v prid. Življenje je eno samo in zavedajmo se krhkosti tega življenja, predno nas na to opozori življenje samo. Okoli nas so čudovite zgodbe, katerih se lahko naužijemo vsak dan, le pogledati jih je potrebno s pravimi očmi.