Delaj, sledi sistemu pravil, da boš umetno srečen.
Že v osnovni šoli sem dobil oceno, da sem pri delu zelo površen, a na srečo tudi zelo priden. Pa kaj vam bi pametoval o letih osnove šole, saj vsi vemo, da so bila to res super leta. Malce se začneš spoznavati, učiti o pomembnosti, da je treba vse na pamet znati, brez prevelike potrebe vprašanja, kdaj in kaj ti bo na pamet naučeno znanje lahko prineslo. Pride srednja šola ali gimnazija, za katero »upaš« da si se prav odločil in da boš z njo lahko sledil »svojim« sanjam? Ups, morda pa sanjam družbeno normalnih pravil, ki veljajo za zdrave. Najdi si službo, zaposli se, delaj veliko, vzemi si malo prostega časa, odrekaj se sebi, odrekaj se zdravju, na vsake toliko časa si vzemi dopust, saj si si ga s pridnim delom res zaslužil? Stres, pa to je nekaj povsem vsakdanjega, vsi živijo v stresu, se boš že privadil, brez skrbi.
Dobro se spomnim tistega zvonca, ki je naznanil konec ure. Še bolj mi vstane v spominu opravljanje statistike na faxu in poslušanja računovodstva in ne vem še kakšnih čudnih predmetov. Še zdaj mi ni jasno, čemu sem zabijal čas in kaj so mi želele knjige povedati. Statistiko sem šel pisati 5x. Vsaj na srečo sem dobil oceno v osnovni šoli, da sem pač ful priden. Pač enostavno sem pogrešal tisto pravo vsebino, vsebino, ki bi mi dovoljevala spoznavati samega sebe. Vse se mi je zdelo preveč na silo, umetno in tuje.
Od vseh na pamet naučenih predmetov, mi niso ostali v spominu prav nobeni. Kaj konkretnega uporabnega znanja mi niso dali, razen to, da so mi pokazali smernico, da moraš v sebi iskati svoj občutek kaj želiš in česa ne želiš. S takšnim občutkom pride na površje ustvarjalnost.
Ocene in sistemska pravila
Meni so sistemska pravila in družbene norme zelo pomemben GPS, kam ne želim iti. Ocene že od nekdaj nakazujejo razlike med dobrim ali malo manj dobrim. Z ocenami postajajo ljudje manj čustveno in zrelo izobraženi. Saj dajemo oceni prevelik pozitiven ali pa tudi negativen predznak.
Z ocenami si kupujemo denar, s katerim dokazujemo svojo moč, imetje, stabilnost in položaj v družbi. Dobra ocena pomeni status vrhunske osebe, ki ima vse pod nadzorom in ki ve, kako se zadevi streže.
Bodi tiho, bodi ponižen, ne govori veliko, ne sprašuj in ne postavljal drugačnih, morda neumnih vprašanj, drugače boš izbočen.
Je torej sistem tisti, v katerem se skriva rešilna bilka, ki bi poskrbela za tvojo srečo, zdravje in osebno zadovoljstvo?
Sprašujem se, koliko ljudi dejansko je srečnih, zadovoljnih in predvsem mirnih s samim seboj?
Jaz bi rekel, da zelo malo.
Ko pride do takšnega občutka pomislimo, delaj, garaj, se odrekaj (samemu sebi) in postal boš bolj zadovoljen!
Moje zdravo razmišljanje
Sam razmišljam drugače, vzemi si čas zase, počivaj, dihaj, opazuj, ne hiti, ne izsiljuj, ne sledi družbenim pravilom (imej družino, poroči se, delaj na otrocih, imej kredit) in postal boš srečen. Življenje ima svoj naravni ritem. Vse pride ob svojem času. Če ne pride ob svojem času, še nisi dovolj pripravljen, zato, kar rabiš.
Ob poplavi informacij je človeški kompas zelo hitro neusklajen. Iščejo se hitre, instant rešitve. Išče se hitro zadovoljstvo, hiter šus, hiter hormonski efekt umetnega nasmeška, zadovoljstva. Hiter napredek in hitro iskanje novega napredka. Z napredkom ni povsem nič narobe. Težava nastane, ko v vsakem napredku iščeš zadovoljstvo, tisti občutek, da si vreden in da ti nekaj pripada. Nič ni tvoje, kot ni nič moje. S takšnim načinom razmišljanja se lahko človeški um umiri, postane bolj zbran in sproščen.
Prenehal sem slediti mnogim na videz »zdravim« in uspešnim posameznikom, life coachem, YT vsebinam, v katerih sem iskal »tisto« rešilno bilko, nasvet, nekaj uporabnega, s čimer bi si lahko zapolnil trenutek praznine in vprašanja, čemu pride ne zadovoljstvo.
Manj je več. Sledim mirnosti, sledim notranjemu občutku, sledim glasu in sledim dihanju. Nisem umeten in ne igram. Sem preprosta oseba, ki počasi in z delom na sebi pričenja dojemati, da je življenje darilo v katerem najdeš veliko ovir. Ne dobiš vedno pravih odgovorov. In ne dobiš vedno vsega na pladnu. Ne dobiš navodil, kako živeti, kako se zdravo razvijati in kako slediti sebi. A jasno postane, če želiš in čutiš, da je treba slediti sebi, potem veš, da si vedno na pravi poti.
V osnovni šoli, srednji šoli, faxu, ki sem ga opravil z odliko. Ja ne boste verjeli sem diplomiran ekonomist, me nobena na silo naučena stvar ni naučila in mi ponudila orodij, kako delati s samim seboj. Kako se naučiti poslušati samega sebe in kako si upati slediti samemu sebi.
Kajti najbolj pomembna izobrazba je tista, ki nima naziva, ki ne odpira na silo in z lezenjem v rit novih vrat, temveč je tista, ki te uči poslušati tvoj naravni ritem in tvoj občutek.
Ali sem srečen in miren. Če začnem ponovno slediti na vrvici vsem pravilom, nisem. Kajti hitro bom začel svojo srečo povezati z vsemi ocenami, ki veljajo za prave. A ker se v meni skriva tudi nekaj zdrave pameti, ne kupim umetne sreče, temveč jo raje zamenjam s strganimi hlačami, z naravnim znojem lastnega švica in pravim odgovorom, NE HVALA. Beseda NE je darilo, ki tvoj kompas ponovno usmeri v pravo smeri.
Ustvarjalnost je tisto, kar se išče, vendar se jo prepogosto tudi zanika. Ustvarjalnosti se ne sme ocenjevati, temveč jo je potrebno opazovati in se učiti od nje. Z njeno pomočjo ljudje, odrasli in še posebej otroci lahko najdejo tisto, kar ji bom omogočil bolj zdrav in naraven način rasti, kot ga ponujajo mnoge visoko »verodostojne« izobraževalne ustanove.
Najdi svoj ritem, četudi boš večkrat označen, kot površen, vedi, da imaš v sebi prav!