Kdo je osebni trener?

Vprašanje, ki ti lahko pojasni razliko med biti trener ali pa samo »igrati« se vlogo trenerja.

Trener namreč ni nekdo, ki se danes odloči postati trener. Po mojih izkušnjah odločitev, da postanemo trener ni ključna, saj nima nobene vrednosti.

ZAKAJ ? Odločitev, da postanemo trener ne izhaja iz samo enega trenutka. Temveč je odločitev postati trener po navadi vezana na pretekla daljša udejstvovanja v športnih smereh oz. aktivnostih.

Na tem mestu zato težko rečemo o odločitvi ,da sedaj sem postal pa trener. Vse lepo in prav, treba je si je zagotoviti določeno formalno izobrazbo, diplome, obiskovanje seminarjev in še bi lahko našteval.

Vendar najbolj pomembna razlika v pridobivanju formalnega znanja so lastne izkušnje. Napisana knjiga, prebranih na tisoče strani ima seveda svojo vrednost in namen. Vendar to še zdaleč ni zagotovilo na pribit žebelj v besedi POSTATI TRENER!

Trener je namreč tistih, ki začne razumevati proces samega sebe v procesu udejstvovanja trenerskega dela.

Trener se namreč ne sme primerjati z BESEDO TRENER, ki je na žalost v današnjih časih prevečkrat nepazljivo izrabljena ali pa še slabše izkoriščena. Njena angleška sopomenka COACH pa je tista, v katerih mnogo same sebe vidijo kot super veljake in na drugi stranke v njih, rešilne bilke za njihove težave, probleme ali želje, ki jih imajo.

Rekla – kazala, ja Gašper, kaj govoriš neumnosti, saj si tudi ti trener?

Pa če ti povem še zdaleč nisem trener, sem le oseba, ki trenerstvo jemlje kot smisel življenja in namen, ki ga živim. Zato težko govorim, da sem trener.

Pa v bistvu si tudi zelo težko »nataknem« ime trener ali pa morda osebni trener? Samo zato, ker je prevečkrat izrabljena meni na povsem nelogičen način.

Ne spomnim se trenutka, ko je padla ODLOČITEV – sedaj bom postal trener. Ker te odločitve ni bilo. Bila pa je in še vedno je odločitev, da si ne smem dovoliti, da mi kapne v glavo domišljavost in vsevednost te vsemogočnost, ker sem trener. Nekje sem prebral, vse je ENO. Ni negativnega in kot tudi ni pozitivnega. Tako tudi ni slabega, kot dobrega trenerja.

So le trenerji, ki…….

  1. Razumejo ali pa ne razumejo pomen dela biti trener.
  2. Ki pridobivajo stranke na način izpostavitve lepotnih idealov ali pa tisti, ki razumejo da lepotni ideal ni nekaj s čimer bi se lahko človeško bitje hvalilo. Namreč človek, je že sam po sebi IDEAL.
  3. Postavljajo na eno stran tehtnice le nazive ter na drugo izkušnje, ki so jih preizkusili na lastni koži.
  4. Govorijo z lastnimi izbranimi besedami ali pa kopirajo izbrane besede drugih trenerjev.
  5. Ki ne poveličujejo samega sebe preko meja poveličevanja ostalih.
  6. Razumejo, da je BITI SKROMEN vrlina in ne lastnost.
  7. Ki ne zagotavljajo takojšnih rezultatov – saj vedo, da je takojšnji rezultat le marketinški trik za pridobivanje novih privržencev oz. sledilcev.
  8. Ki znajo pasti in se pobrati. S tem ko padeš, se pobereš in ponovno padeš začneš razumevati, da motivacija ni tisto, kar govori večina imenovanih »life« coachov. Dober trener bo znal v pravem trenutku najti besede s pomenom.
  9. Ki znajo postaviti mejo, kdaj je dovolj. Namreč delo s strankami zahteva pozornost, energijo, pogovarjanje = kakovost. Zato je potrebno znati tudi REČI ne, kdaj je dovolj!
  10. Ki vedo, da trenersko dela zahteva celega človeka. In celi človek ve, da je prodajanje v megli, kot iskanje niti v seni.

Sonce svetu tudi takrat, ko je megleno 😉