Kako se motivirati, tudi ko nimaš motivacije?

SSKJ pravi, da je motivacija psihološki element, ki spodbuja organizem, da ravna v skladu s svojimi cilji, željami, potrebami in notranjo kontrolo. Nanjo lahko gledamo kot na gonilno silo, ki nas prisili, da ravnamo v skladu z nekim ciljem, ali pa to vedenje še dodatno okrepi.  Da se lahko torej motiviramo in skladno z motivacijo dosegamo zastavljene cilje je potrebna potreba, iz katere se bo razvila želja po motivaciji, tako da se bomo lahko premaknili iz cone udobja in začeli izvajati korake, ki nas bodo lahko pripeljali do zastavljenih ciljev.

Glavni psihološki fenomen je torej potreba, želja in vztrajnost, s katerimi se bomo lahko zoperstavili  negativnim dejavnikom, ki nam bodo prihajali na pot v trenutkih nelagodja, nemoči, nejevolje in iskanja izgovorov.

Lahko bi dejali, da če imam željo, voljo in še vztrajnost, potem me res ne more skrbeti, da mi motivacije ne bo zmanjkalo? Vsekakor velja, da brez teh lastnosti dolgoročna motivacija ni mogoča.

Pri tem se postavlja vprašanje. Zakaj kljub želji, volji in vztrajnosti nisem zmožen držati motivacije nad nivojem, ki bi mi zagotavljal stalen napredek in rast?

Čemu torej padec motivacije? Zakaj obstanek in zakaj se pojavijo obdobja, ko ni in ni videti svetle luči na koncu tunela vaših ciljev?

Točnega odgovora, priznam, tudi sam ne vem. Vem pa le, da je velikokrat trik v tem, da na motivacijo začnemo gledati iz drugega zornega kota in sicer iz takšnega, s katerim si boste dovolili stopiti bližje samemu sebi, bližje občutkom in bližje posluhu, kaj dejansko si želite in kaj ste pripravljeni narediti zato, da temu sledite in morda enkrat v prihodnosti tudi dobite?

Potrebno se je zavedati, da je težko najti okoli sebe osebo, ki si ne bi želela napredovati in se obenem razvijati v boljše in lepše človeško bitje! Napredek in razvoj je del vsakogar od nas. Vsak si želi biti potrjen, vsak si želi videti, da mu uspeva in vsak si želi z dosežki povečati vrednost lastnega obstoja oz. celo same sreče.

In ko omenjam besedo razvoj, je potrebno vedeti, da lahko njenemu pomenu pripišemo veliko različnih pomenov. In ravno v pripisovanju pomena se skriva delček tistega, kar boste potrebovali na svoji poti razvijanja samega sebe, s čimer boste začeli dajati nazaj drugim in nazaj življenju, ki ga živite. Verjamem namreč, da nismo tukaj zgolj zaradi pojavnosti, temveč, da je pomen bistveno gobji, pomembnejši in enostavnejši, kot si lahko predstavljamo.

Življenje je res preprosto, le mi smo tisti, ki ga po nepotrebnem kompliciramo in si zavoljo vsega skupaj postavljamo nemogoče naloge, obveznosti in cilje, kateri nam namesto, da bi nas navdihovali z srečo in veseljem, jemljejo še nekaj tiste nekaj energije, s katero se prebijamo z dneva v dan!

In ker se ne razvijamo v pravem pomenu besede, začnemo nazadovati, se utapljati v negativnih mislih, samogovorih in dejanjih, s katerimi si škodujemo in dajemo obliž na nezaceljene rane lastne radosti in ljubezni do samega sebe.

Morda se boste vprašali, čemu pišem o radosti in ljubezni in kakšno zvezo naj bi to imelo z motivacijo?

Naj vam povem, da ima radost in ljubezen tako zelo veliko zvezo z motivacijo, da je od njunega pomena odvisna njena kakovost in trdoživost, ki jo boste še kako potrebovali v temačnih dneh, pokriti s lastno senco, ne ravno velikega navdušenja in nasmeha na obrazu.

Radost in ljubezen sta enostavni in jo nosimo v sebi vsi! Ko sta medsebojno uglašeni, se njun glas v lepem tonu samogovora začne pojavljati, vam šepetati in govoriti besede upanja, volje in vztrajnosti, za katere smo dejali, da so glavno gonilo ohranjanja motivacije na nivoju razvijanja in dajanja.

Lastni samogovor je tisti, ki predstavlja prepreko ali pa vam lahko začne predstavljati užitek, s katerim boste hodili po svoji poti, v smeri svojih ciljev in sanj, ki jih želite živeti.

Pa kljub napisanim boste dejali, čemu še vedno padam, zakaj enostavno nisem zmožen/a narediti prvega koraka, za katerega se tako zelo močno zavedam, da bi ga moral/a narediti, vendar še vedno čakam in razmišljam, le kdaj bo prišel pravi trenutek, da ga naredim?

Odgovor se skriva v tem, da sta ljubezen in radost mogoča le, če vsak trenutek, ki ga živimo, ne jemljejo samoumevno in če se začnemo zavedati njegove vrednosti, globine in veličastnosti.

Kajti življenje je sestavljeno iz trenutkov, in vsak trenutek je le del časa, ki ga živite. Le tako je možna resonanca vseh treh v smeri smisla ljubezni in radosti! Navzočnost v danem trenutku vas poveže z njim in vam ponudi mirnost, zbranost in stik s samim seboj.

In ravno pristen stik vam ponuja ključ od vrat, na katere ste trkali in jih nikoli niste zares odprli in z mirnostjo, zaupanjem, radostjo in ljubeznijo pogledali skozi njih.

Še za konec. Ne želim pametovati. Prav tako se nimam za nekaj več! Še manj, da bi se iz dosežkov dvigal v višave. Ostajam na tleh. Zavedam se samega sebe. Učim se poslušati. Gledati okoli sebe in predvsem skušati videti tisto bistvo tega tako zanimivega življenja.  Nič kolikokrat sem obstal. Pa kljub temu nisem čakal, da bi se nekaj zgodilo. Temveč sem se potrudil, da sem naredil prvi korak. Pa čeprav je bil majhen, povsem droben in povsem neviden, da bi lahko v njem takoj videl »nagrado« za opravljeno nalogo, sem zavedal, da je pravi korak. Saj je moj, za njega sem odgovoren povsem sam, v njega izjemno zaupam in verjamem, da me bo pripeljal do naslednjega še ne opravljenega koraka.

Sem Gašper in to mi zadošča!

GP